duhovnost - 7 | Oto Rimele

OTO RIMELE

podobe
besede

Rimeletovo dosledno zanimanje za senco vnaša v njegove postavitve tudi številne druge simbolne in pripovedne vrednosti. Antična mitološka zgodba o nastanku slikarstva z obrisom sence drage osebe je pozneje doživela številne različice in razlage. Vse so se osredotočale na to, da je ljubezen oziroma želja spodbudila upodobitev silhuete odhaja¬jo¬če¬ga, da bi ohranila njegovo večno navzočnost, ne le ko ga ne bo tam, ampak tudi, ko ga ne bo več. Zato ni čudno, da Marjeta Ci¬gle¬nečki ob rdečih sencah, ki jih mečejo Rieme¬letove podobe, opozarja na barvno simboliko »neobrzdanih strasti in žrtvovanja, saj je rdeča barva iniciacije, ima vrednost zakramenta /…/ Rdeča senca na steni je leve in desne dele diptihov združevala v neločljive celote, bila pa je tudi kot strasten rdeč razporek, namigovala je na dematerializacijo stene in možnost penetracije našega pogleda« (slika 19). Ostanimo torej pri obliki diptiha, ki ima v zgodovini svojo simboliko, posebej v primerih krilnih oltarjev, pri katerih zaprti delavniški krili ustvarjata napetost pred odprtjem, pred resničnim prodorom pogleda v praznično, zakramentalno razkošje razkrite notranjosti, ki se bo zgodilo. Rimele ob lastnih diptihih poudarja, da je »rob srečanje polnega in praznega, preteklosti in prihodnosti, ki kažeta na sedanjost kot posledico obeh.« Zato ti še najbolj spominjajo na gotske kipe odpirajoče se Marije. Jezusovo mater je mariologija rada imenovala Devica odprtih vrat in ko so slavnostno razprli njen leseni »plašč«, se je njeno naročje, v katerem se je utelesil božji sin, zableščalo v oslepljujočem sijaju njegove najvišje milosti (slika 20). Ta je zunajčasovna oziroma nadčasovna: bivajoči verniki sub gratia sedanjost doživljajo preko meditacije Kristusovega preteklega trpljenja, ki je predvidelo prihajajočo odrešitev. Rimeletov izziv razpiranja stene in njene dematerializacije je še okrepljen s tem, da je senca obarvana. Sam mora vsako postavitev natančno programirati in preizkušati intenzivnost barve ter njene tonske vrednosti, saj »barvne sence, ki postajajo nosilke barve, v gledalčevih očeh sprožajo vibracijo prostora, se pa z njegovim premikanjem neprestano spreminjajo, zato je dojemanje dinamično. Barva odsevane sence se postopoma izgublja, kar pogled sili, da se osredotoča proti viru. Tako vlaga percepcijski napor pred lahkotnostjo (značilno za senco) in doživlja dramatično izkušnjo drame, ki ne obstaja.« O intenzivnosti in obarvanosti senc nas po Aristotelovem načelu mimeze (posnemanja) uči narava sama. Mnoge živali, sesalci, plazilci, ptice in ribe imajo temno pigmentiran hrbtni ali zgornji del telesa in svetlejši spodnji ali trebušni del. Tako se izognejo senci na sebi, ki bi jo sicer imeli ob močnejši svetlobi, ki bi prihajala od zgoraj, in jih lastna senca ne more izdati morebitnim naravnim plenilcem. Nekateri plenilci pa lahko barvo tudi spreminjajo, kadar naj bi bila njihova senca bolj grozeča. Zelo natančno pa tudi zapleteno se je barvi odseva in sence posvetil Leonardo na mnogih mestih svojega traktata. V poglavju O barvah senc katerekoli barve (188), denimo, piše: »Barva sence katerekoli barve vedno delno privzame barvo svojega predmeta, in toliko bolj ali manj, kolikor je ta predmet bližje ali dlje od te sence, in kolikor bolj ali manj svetel je«. V poglavju O barvah senc (246) pravi: »Pogosto se zgodi, da sence osenčenih predmetov niso opremljene z barvami in svetlobo; sence bodo zelenkaste in svetloba rdečkasta, četudi bo telo enake barve. /…/ Čestokrat sem na belem predmetu videl rdečo svetlobo in modrikaste sence.« V poglavju O sencah oddaljenih stvari in njihovi barvi (617): »Sence oddaljenih stvari postajajo toliko bolj modre, kolikor temnejše in bolj oddaljene so same. To se zgodi zaradi učinka svetlobe zraka, ki se meša s temo teles med soncem in očesom. Če pa se oko obrne stran od sonca, podobne modrine ne bo videlo.« V poglavju Na katerem delu površine telesa s senco se mešajo barve predmetov (620) pa: »Na tistem delu površine telesa, ki ga dosežejo odsevi barv različnih predmetov, se bodo ti odsevi tudi mešali …«