Oto Rimele:

“Svetlobo ustvarjam, ne upodabljam”

Junij, 2018

1

*What are the core and fundamental themes and concepts of your art?

Moje slikarske kompozicije bi lahko imenovali tudi “generatorje svetlobe”, ali “lovilce svetlobe”. Ko pravim, da sem “slikar svetlobe”, s tem želim poudariti, da za svoj izraz in komunikacijo z gledalcem ne potrebujem predmetnega sveta, saj je moja fundamentalna tema – slikarski motiv pravzaprav svetloba sama. In le-ta je tukaj, da v gledalcu sproži sposobnost aktiviranja nesnovnega. Moja slikarska podoba namreč plastično generira bravo in svetlobo samo. Lahko bi ji rekli tudi, da takšna slika svetlobo reflektira, ali celo, da se barva pojavlja kot senca.

V zgodnji fazi mojega ustvarjanja sem do slikarskega motiva pristopal veristično. Prizori predmetov, ki sem jih upodabljal, so bili povezani z osvetlitvijo in svetlobo na več načinov. Tej fazi je sledila faza postopnega zapuščanja predmetnega slikarskega motiva. Spoznal sem, da je pravzaprav svetloba sama lahko predmet mojega zanimanja. In bolj in bolj sem razumel, da je svetloba v slikarjevi podobi pravzaprav svetloba, ki jo ustvarja in daje slikar sam. Da je svetloba pravzaprav posledica njegove sposobnosti doživljanja in posredovanja svetlobe. Svetloba se je v mojem slikarskem delu iz “opazovanega” spremenila v “prisotno in dejavno”. Nekaj, kar moji slikarski podobi omogoča nivo komuniciranja z gledalcem prenesti na nematerialno oz. nepredmetno raven.

2

* How closely do these ideas relate to your creative process and the actual act of creating the art itself? 

Ključen trenutek v mojem slikarskem delovanju je bil dogodek razkritja slikarsko-optičnih postopkov, ki mojim slikam omogočajo oddajanje barvne svetlobe. V mojem ustvarjalnem procesu me zanimajo predvsem tisti optični postopki, ki mi v sliki omogočajo generiranje barvne svetlobe. Gledalcem ne kažem upodobljeno, temveč resnično barvno svetlobo, ki jo tvori takšna slikarska kompozicija, ko ustvarja sevanje nematerialnega dela moje slikarske podobe. Podobno kot to počne Dan Flavin. Le da on svetlobo aktivira s pomočjo žarnic in električne napetosti, sam pa generiram barvno svetlobo in sevanje barve na naraven način.

Če Flavin producira svetlobo na “električni” način, bi za moje slikarske podobe lahko rekli, da barvna svetloba nastaja na “unplugged” način. Barvna svetloba v mojih delih namreč nastaja kot refleksija intenzivne slikarske barve, ki se nahaja na “stranskih” ali “hrbtnih” delih slike, ki jo gledalec neposredno ne vidi, ko se reflektira v območje stene. Gre za posebno strukturiranost mojih slikarskih podob, ki sem jih intenzivno razvijal zadnji dve desetletji oz. od sredine 90-ih naprej in takšno transformacijo barvne snovi v barvno svetlobo omogočajo.

Moj postopek gradnje likovne kompozicije vključuje torej proces dematerializacije snovnega dela slike. In na tem mestu se kaže še ena zanimiva primerjava s postopki vizualne komunikacije, ki jih uporablja James Turrell. Pri njegovem delu namreč prihaja do “zgoščevanja” optičnega doživljanja svetlobe. Priča smo torej procesu nekakšne materializacije svelobe, ki pa se v mojem delu odvija v obratni smeri. Pri svojem delu snovnost podobe izpostavljam procesu dematerializije in snov postaja svetloba. Oba – tako Turrella kot mene – pa zanima svetloba kot bistven del komunikacije z občinstvom in magičnost snovne transformacije. Njega na monumentalen, mene na bolj intimen način.

3

* Which artists/designers/creators (past or present)  are you inspired and influenced by?

Kot slikarja so me seveda najprej zanimali razlogi za kontinuiteto slikarskega izraza kot ga poznamo skozi zgodovino likovne umetnosti. Skladno s tem sem spoznaval različne slogovne izraze in cenil različne likovne ustvarjalce. Omenjen zgodovinski vpogled mi je pomagal dojeti slikarsko tradicijo v kontinuiteti razvoja in spoznati stopnje ter razvoj slikarske in vizualne komunikacije.

Vzporedno z omenjenim principom raziskovanja slikarske kontinuitete pa sem do posamičnih likovnih del in ustvarjalcev gojil veliko bolj oseben odnos. Proces bi ponazoril z uporabo osebnega kovčka, v katerega polagamo stvari, ki so nam ljube in nekako naše. Vanj sem namreč uvrstil (vključil) tiste fragmente posamičnih slikarskih izkušenj, tista spoznanja in odločitve umetnikov, ki so se mi zdela osebno ključna za razumevanje in doživljanje slikarskega načina komuniciranja in (ali) so se me dotaknila s posebno vibracijo oz. duhovno prezenco.

Zase bi dejal, da sem otrok postmodernega obdobja, ki je na široko odpiral vrata prej nezamislivim postopkom in principom znotraj umetniške produkcije. Zanj značilni eklekticizem je torej ponujal svobodo povezovanj nezdružljivega in nastanek hibridnih postopkov. Vendar je končni namen tovrstne svobode bil – tako kot v vseh slogovnih in časovnih obdobjih – doseči enkratnost in predvsem resničnost umetniškega nagovora. Resnico, ki zmore znotraj univerzalnosti podati eksistenčno in spiritualno bistvo sodobnega človeka. Zamejenost in celovitost umetniškega dela je namreč značilna za vsa zgodovinska obdobja in umetniške sloge – ne glede na to, ali je umetniško delo nastalo v antiki, renesansi ali npr. v ateljejih mojstrov ameriškega modernizma v New Yorku  (Hans Hofmann, Archile Gorky, Jasper Johns, Mark Rothko, …).

Eklekticistično zbiranje vsebin, ugotovitev in fragmentov, ki sem jih polagal v svoj (Duchampov ?) duhovni kovček je bilo potrebno nato izpostaviti procesu preoblikovanja v celovit koncept ter le-tega udejaniti v konkretni avtorski izkušnji. Govorim o nastajanju osebnega avtorskega izraza in sloga ter o gradnji osebne likovne (vizualne) govorice.

In prav je tudi, da zapišem nekatera imena umetnikov, ki so trajno zaznamovala moj osebni razvoj in jih globoko cenim: Paul Cézanne, Henri Matisse, Kazimir Malevich, De Chirico, Sol LeWitt, Robert Ryman, Bill Viola, James Turrell. Znotraj glasbe bi izpostavil Filipa Glassa, Arvo Parta, pa tudi Miles Davisa in kitarista Hendrixa. Kot teoretika bi omenil Carla Gustava Junga in Clementa Greenberga.

4

* Which of your work/works stands out as a highlight, a favorite, or a significant point in your creative growth and development? and why?

Kot vrhunec svojega umetniškega delovanja bi želel izpostaviti nastanek povsem novega tipa slikarske podobe. Geneza mojega slikarskega raziskovanja me je vodila do situacije, ko je bilo potrebno zaradi specifične vsebine podati povsem nov tip formulacije slikarske vsebine.

Običajno nas slikar nagovarja v obliki frontalnega nagovora, kjer barvna substanca slike prekriva fronalni del slike. Nuja, da izrazim slikarsko vsebino s pomočjo barve in njene nematerialne navzočnosti, me je vodila k preformuliranju slikarske podobe.

V želji, da gledalca nagovorim in usmerim v območje nematerialnega, sem skušal doseči slikarsko govorico, ki bi mi to omogočala. Tako sem moral zapustiti neposredno formulacijo barvne kompozicije na površini frontalnega dela slike in si ustvariti pogoje, s katerimi bi bilo možno doseči aktiviranje nematerialnega sevanja barve. Vedno manj so me zanimali frontalni deli slike in raziskovanje sem usmeril k možnostim, ki so jih ponujali robni, stranski ali celo hrbtni deli slikarske podobe.

Velik napor sem vložil v prestrukturiranje slikarske podobe in postopoma dosegel aktiviranje tistih delov slikarske podobe, ki so bili od nastanka in uporabe tabelne slike povsem pasivni in nekako prezrti. Z zapuščanjem frontalnega dela slike in selitvijo vsebine na robne in skrite dele slikarske podobe sem s takšnim slikarskim izrazom dosegel razpiranje novih – dodatnih izraznih možnosti.

Temeljna ploskev oz. snovni nosilec slikarske podobe je zato doživel korenite spremembe. Tako so nastale lesene konstrukcije, ki oblikovno poudarjajo robne dele materialnega nosilca slike in omogočajo celo poslikavo hrbtnih delov slike. Tovrstna likovna dela zatorej niso samo nosilci barvne substance, temveč mi omogočajo prehod v nematerialno podajanje barvnega sevanja. Gledalec sedaj ne opazuje več naslikano barvno materijo neposredno, temveč opazuje reflektiranje barve in generiranje (nastajanje) barvne svetlobe. Podobno kot pri fenomenu vitraža – vendar na povsem drugačen način – se sedaj gledalec sooča z barvno svetlobo samo in prisotnostjo njenega delovanja v ambientu.

Kadar je tovrstna slikarska podoba osvetljena z dnevno svetlobo, se skladno s spreminjanjem svetlobe v naravi in ambientu spreminja tudi slikarska podoba oz. intenzivnost barvnega sevanja. Moja intenca je povezati slikarska podobo s prostorom umestitve v “mentalni ambient” in tako omogočiti gledalčevo “notranjo komunikacijo z nesnovnim”.

5

 * An artist of powerful creative voice and message, what do you wish to communicate to your audience? 

Z umetnostjo ne moremo popolnoma nadomestiti resničnosti življenja samega. Življenje posameznika je sestavljeno iz različnih plasti resničnosti in resnic. Umetnost je potrebno razumeti kot vzporedno, a avtonomno resničnost.

Sodoben človek namreč izgublja svojo duhovno substance in jo nadomešča z nebistvenim in preveč materialnim. Zato v svojem ustvarjanju nagovarjam njegovo sposobnost, da se ponovno odziva kot duhovno bitje, ki je sposobno nematerialne komunikacije.

S svojim delom želim zbuditi in aktivirati gledalčev mentalni potencial. “Dematerializirana luminozna telesa” vabijo gledalca k razkrivanju lastne senzibilnosti in “novo mentalno odpiranje”. Aktivnemu opazovalcu se tako omogoči občutenje tišine in zaznavanje vidnega, čeprav tihega in izginjajočega. Ponuja se mu možnost, da iz sveta samoumevnosti prestopi vase. In da si vzame čas samo zase.

Aktiviranje nematerialnega pogleda v gledalcu in razpiranje njegove notranjosti pa gledalcu dodatno prinaša tudi ponovno zavedanje narave in neposrednega stika z okoljem. Želim si, da tovrstne slikarske podobe v gledalcu tvorijo nekakšne “mentalne ambiente”, kjer se v celovitosti povezujeta duh in telo, materialno in nesnovno.

6

* Creatively, professionally and in all aspects of being an artist, what are your goals for your upcoming works and art.

V sredini lanskega leta (2017) sem pričel s pripravo projekta “Krožne svetlobe”, ki bo sredi aprila predstavljen občinstvu na Dunaju. Razstava bo temeljila na šestih novonastalih slikarskih delih oblega formata in bo vključevala tudi zvokovno-glasbeni del. Veseli me, da bom lahko gledalcem poleg “oblih barvnih svetlob” predstavil tudi  lastno vizijo zvočne podobe.

V novembru 2018 se odpravljam v Berlin, kjer bom en mesec deloval v rezidenčnem ateljeju in tudi v Berlinu načrtujem pripravo manjše razstave.

Ob razmisleku, da sem svoje ustvarjalno delovanje predstavljal predvsem evropskemu občinstu, bi me dejansko zelo veselilo svoje delo predstaviti tudi izbranemu ameriškemu občinstvu.