duhovnost -2 | Oto Rimele

OTO RIMELE

podobe
besede
aktualno
intervjuji

Za razvoj krščanske ikonografije in s tem predvsem zahodne umetnosti je bilo to usoden preobrat v dojetje, da za razumevanje najvišjih svetih resnic ni nujna samo pridigana ali brana beseda, ampak je njen duh lahko enakovredno vtisnjen na konkretnem nosilcu z barvnim materialom. Zato se je v prvih obdobjih krščanstva zdelo, da za spoznanje božjega in stremljenje proti duhovnemu ni pomembno, ali je na sliki Kristus ali samo simbolni znak zanj – riba ali križ (slike 1, 2, 3). Daleč smo od trditve, da je Rimele moral slediti zgledu nastanka krščanske podobe, da bi v razsežnosti slikovne materije vnesel prepričljivo duhovno energijo. O tem je zapisal sam: »Boga razumem kot skupinsko projekcijo, identifikacijo z idealnim in kot hrepenenje človeka za neskončnim: ko hoče človek Boga, pravzaprav hoče sebe.« Izjava je preverljiva in se potrjuje v njegovem delu: krščansko enoboštvo zahteva teocentrizem na vseh področjih, zato so tudi v ikonografiji osrednji prizori, npr. Kristusov obraz, križanje, Marija z otrokom itd., upodobljeni v sredini čelno postavljenega nosilca, saj samo tako lahko oči Boga, njegove matere ali svetniške postave vidijo in nadzorujejo vsakogar, zahtevajo pozornost in čaščenje ter delajo čudeže. Taka osrediščenost, izhajajoča tudi iz krščanske ikonografije, je razvidna še pri klasični in celo pri abstraktni modernistični sliki, s kakršno je začel tudi Rimele. Vendar se je pri njem čelni del platna kmalu začel prazniti, podokvirji so postajali debelejši in bistveno se je začelo dogajati na njihovih robovih. Na to je avtor sam opozarjal tako, da je s potezami na frontalnem delu nosilca usmerjal pogled na poslikavo robov. To je počel tako intenzivno, da se je čelna ploskev končno popolnoma nevtralizirala in se vse bistveno dogaja samo na njenih robovih, iz katerih se v zadnjem desetletju širi svetloba. Prakso, ki poteka od samih ustvarjalnih začetkov, je avtor razložil kot lasten nazor, saj se sam lažje poistoveti z razsrediščenim in obrobnim svetom kakor s hieratičnim, kar je seveda prav nasprotno krščanskemu popolnemu osredotočanju na Boga. Seveda obstajajo za doseganje duhovnega vtisa v zgodovini umetnosti še mnogi drugi modeli, kot na primer teorija sublimnega, ustvarjanje v zamaknjenih stanjih zavesti, terapevtske prakse ljudi s psihotično motnjo, ekspresionistično sovživetje ipd. Vendar se Rimele, ko se trudi za vzpostavitev najširše komunikacije (v tako subjektivnem, hermetičnem in vse nepomembno ter pripovedno izključujočem načinu, kot ga goji) zaveda, da je ta možna samo prek arhetipov. Za te pa velja, da so tem bolj univerzalni čim bolj ustaljeni so. Med tistimi ideologijami, ki so jih vzpostavile največ, je v zahodni civilizaciji spet prevladujoče krščanstvo. Ko je obvladalo vse mehanizme prepričevanja in podrejanja vernikov tudi s pomočjo svetih podob, je poleg uporabe navadnih, povsod dostopnih zemeljskih pigmentov, začelo širiti rabo nanosov škrlata, zlatih lističev in najbolj dragocenega ultramarina. Te barve niso bile izbrane in postale modne samo zaradi svojih posnemovalnih funkcij; nasprotno, namenjene so bile razkazovanju moči Cerkve, vladarjev, ki so se z njo borili tako za posvetno kot duhovno oblast, in vseh drugih premožnih naročnikov umetniških del. Njihovo simboliko so pojasnjevali sveti spisi, tudi biblijski, katerih večnim resnicam ni bilo mogoče oporekati. Še splošneje razumljivi arhetipski pomen, kot ga sporoča vsaka od teh barv, pa je svetloba, ki jih njihov lesk odseva. Ko je svetopisemski bog ustvaril svet, je bil ta zavit v temo, zato je rekel: »’Bodi svetloba!’ In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme.« Bog svetlobe ni ustvaril, ampak jo je z besedo priklical v bivanje in tako začel urejati svet (1Mz 1,2–3).