Duhovnost - 8 | Oto Rimele

OTO RIMELE

podobe
besede
aktualno
intervjuji

Podobna vprašanja, kaj se v senci dogaja z objektovo barvo in zakaj se sence včasih prikazujejo obarvane, so zelo zanimala spet empirike rokokojskega časa in razsvetljenstva. Georges-Louis Leclerc, grof Buffon o tem piše: »Poleti 1743 sem opazoval primere več kot tridesetih jutranjih zarij in prav toliko sončnih zahodov, katerih žarki so padali na bele površine, kot na primer bel zid; včasih so bili zeleni, največkrat pa modri kot najlepši azur. Pojav sem pokazal nekaterim ljudem, ki so bili enako presenečeni kot jaz.« Diderot je poskušal pojav razložiti leta 1766: »Tudi sence imajo svoje barve. Pazljivo poglejte robove in celotno gmoto belega objekta in odkrili boste neskončno število vmesnih črnih in belih pik. Senca rdečega telesa je rahlo rdečkasta; zdi se, da svetloba, ko pade na škrlat, odkruši in odnese s seboj nekaj njenih delcev.« V umetniški praksi so bili poskusi z barvnimi sencami redkejši. Šele v času impresionizma so slikarji, ne brez pomoči novih dognanj fizike in zlasti optike, doumeli in tudi upodobili prizore, v katerih senca prevzame barvo podlage, saj se spoji s senco objekta, ki jo meče (slika 21). Rimele je šel še dlje, v svojih postavitvah je zakonitosti barvnih odsevov in senc filigransko preučil in tako ustvaril čarobne nove svetove, v katerih se prepleta materialnost z njihovo barvno osenčeno dematerializacijo: »Pojav¬nost podobe razkriva šele njena senca. Kromatično intenzivne barvne oblike na steni nastajajo kot odsebna senca objekta, ki pa v senco reflektira svoj kromatični naboj, saj so ‘hrbti’ objektov ovrednoteni z intenzivno barvo. Navznoter, k steni obrnjeni robovi, prekriti z intenzivno barvo, so torej nekakšne projekcijske površine, ki reflektirajo v svojo okolico. Gledalec opazuje njihovo projekcijo barve v območje stene in jih neposredno vidi le od strani. Če je svetloba počelo podobe in senca posledica, je v primeru Iluminacij (naslov kostanjeviške razstave leta 2004) prav (obarvana) senca nosilka osrednjega pomena: svetlobi razkrivamo pomen tako, da pokažemo njeno senco /…/ Brez nastanka senc tudi ni barve: zato je nujno, da te ‘sence’ nastanejo, saj je pojavnost podobe celote neločljivo povezana prav z odsevanjem barve v senčne predele na steno.« Tu lahko samo sklenemo, da postanejo Rimeletovi slikani predmeti lovilci gledalčevega pogleda, ki ga avtor ni ukanil z iluzionistično odslikanim trompe-l’oeilem ali perspektivičnimi prostorskimi odrivali, ampak s samo likovnimi, svetlobnimi in barvnimi elementi. Procesu dojemanja je nastavil povsem izvirno past s tem, da je redefiniral podobo, odstranil vse njene zunajlikovne dejavnike in tako poplemenitil avtoreferenčne podobotvorne elemente. Ti učinkujejo kot atavistični ali totemistični urok, ki gledalca prevzame, očara, skratka fascinira. S pomočjo konkretnih slikanih objektov je ustvaril vtis svetlobe, ukrotil njeno žarjenje in zajel vse njene fizične ter duhovne razsežnosti. Prežarjenost materialnega predmeta ali konkretnega prostora s svetlobo je od nekdaj najodličnejši pripomoček meditacije, kontemplacije, poglabljanja v lastno duhovnost, ki samo tako lahko doseže razsvetljenje. Danes, v času vsemogočih, tudi najabsurdnejših razmetavanj s svetlobo, so intimni prostori, kakršne ustvarja Rimele, redki, a zato toliko dragocenejši. Zato mu popolnoma za¬upamo, ko trdi, da je svetloba prispodoba za razodetje ideje in kot taka potrebna za razodetje podobe. Na njeni površini vidimo le majhen delček resničnosti, z redukcijo povr¬ši¬ne čutnozaznavnega sveta pa sestopamo v komunikacijo z notranjim in skritim. Leonardo piše o luni, »ki čez dan na nebu ni pretirano svetla, ponoči pa sije tako močno, da prežene temo in da se zdi kot sonce podnevi«. Zato so dolgo časa mnogi verjeli, da je pomembnejša od sonca; to sije podnevi, ko je tako ali tako svetlo, luna pa nam razsvetljuje svet ponoči, ko je tema. Če je senca dokaz materialnega obstoja nekega objekta, je luna, ožarjena s sončno svetlobo, nočni dokaz obstoja sonca. Tudi ko je sonce ponoči nevidno, luna človeka tolaži s svojim sijem, ki je v resnici sončev odsev (slika 22). In take so tudi Rimeletove prostorske postavitve, pokažejo nam, da so sence in odsevi včasih pomembnejši od svetlobe.