duhovnost - 1 | Oto Rimele

OTO RIMELE

podobe
besede
aktualno
intervjuji

Oto Rimele se je začel uveljavljati v slovenskem likovnem prostoru v začetku zadnjega desetletja prejšnjega stoletja, torej v času udarnih postmodernističnih prizadevanj, ki so, posebej pri nas, poskušala zatreti vse, kar ni ustrezalo njihovim načelom. Morda je poleg osebne poglobljenosti in značajske naravnanosti tudi to stanje pripomoglo, da so bili njegovi poakademijski začetki hkrati dvotirni in dopolnjujoči se. Od prvih slik, ki so že nakazovale težnjo preraščanja v objekte, Rimele namreč izredno natančno ubesedi svoja teoretska izhodišča, ki jih je večkrat objavil bodisi kot samostojne sestavke bodisi kot odgovore na vprašanja v raznih intervjujih [1]. Njegove misli ne dokazujejo le jasnih epistemoloških osnov, ampak tudi konsistentnost ideje, ki se kot pri redko katerem ustvarjalcu prežema s prakso samo. Po dvajsetih letih dela lahko opazujemo, kako se začetna premišljevanja nadgrajujejo in vizualizirajo v tisto, kar je Rimele sam označil kot »slike zavesti duha«. [1] Ker avtor svojo teorijo smiselno gradi in se k njej pogosto vrača v le nekoliko spremenjenih formulacijah, tu ob njegovih navedenih ali povzetih mislih niso citirani viri, saj bi tako postal prispevek preobložen z opombami. Tiskane objave in razgovori so zbrani v bibliografiji, neobjavljeni zapiski, največkrat idej in predpostavk ob pripravljanju razstav, pa v njegovem arhivu. Danes se zdi skoraj kot simbolična preroška napoved dejstvo, da je že pred dvema desetletjema, še kot podiplomski študent likovne akademije, Rimele z diskurzivno filozofsko resnostjo premišljeval o materiji in duhu. Ta tema je počelo vseh kozmogonij, ki so urejala in še urejajo človeška dejanja ter ideje v vseh časih in na vseh koncih sveta, tako tudi v grško-rimski in judovsko-krščanski, na katerih temelji naša civilizacija. S tem, ko je v začetku ustvaril nebo in zemljo, je stvarnik, v kakršnikoli podobi je pač to počel, zasnoval temeljni spoj obeh prvin prav na njuni ločitvi. V njej sta utemeljena tako platonistična oziroma neoplatonistična nikoli uresničljiva združljivost telesnega in ideje, kot tudi prizadevanje krščanskih mistikov z zanikanjem materialnega doseči duhovno. Rimele je takrat ustvarjal izrazito telesne slike, podobne samostojnim objektom treh razsežnosti, in posvečal posebno pozornost pastoznim nanosom barv. Te je iz organskih snovi s postopkom, ki je spominjal na obredje, pripravljal sam. Za tako delo nujno potrebna spretnost rokodelca, ki spominja na Platonovega mizarja, in kemijsko znanje o združljivosti ustreznih sestavin sta osredotočila njegovo misel na dve rešitvi izhodiščnega vprašanja. Ena se je gibala v smeri alkimi¬stičnega iskanja prapočela, prvotne materije (prima materia), ki je vsebovala tudi duha, druga pa v prepričanja teozofov, kot so bili Rudolf Steiner, Uspenski ali gospa Blavacki, ki je temeljila na človekovem spoznanju in sprejetju enotnosti materije in duha. Eminentno večno bivanjsko in filozofsko vprašanje je posebej pomembno za umetnika, predvsem slikarja, ki se odloči za odrekanje vsem posnemovalnim, pripovednim, opisnim in drugim aluzivnim ter iluzivnim dejavnikom, ki bi dojemanje usmerjali proč od podobe kot samostojne entitete. Med različnimi podobo tvornimi elementi, ki iz širše zunanjosti polja vstopajo v njegovo notranjost, samo čisti likovni dopuščajo, da slike postanejo, kot je avtor zapisal leta 1993 ob razstavi Svet in zavest v ekstazi sublimacije, limitacije in avtonomizacije, »predmeti navznoter obrnjenega očesa« in se pri tem skliceval na Plotinovo gnostično hipotezo: »Zatorej tisti, ki vidi, sam postane stvar, ki jo vidi«. Takrat predstavljena dela avtoreferenčno opozarjajo na sledi ustvarjalnega postopka, na snovnost uporabljenih pigmentov, na format, skratka samo na lastno telesno navzočnost slike, osvobojene vsake podobnosti, podobe brez podobnega. Na njih ni ničesar, kar bi nakazovalo prostorskost, spominjalo na karkoli antropomorfnega, biomorfnega ali na oblike kateregakoli predmeta. Vse se dogaja v popolni poploščenosti dveh razsežnosti, so kot abstraktni breztelesni organizmi, ki izžarevajo vanje vloženo ustvarjalno energijo tistim, ki začutijo in sprejemajo njeno frekvenco. Teh podob ni mogoče občudovati na običajni način razbiranja; dopuščajo le sovživetje, gledalca spodbujajo k poglabljanju vase, v lastno dušo. Rimeletova zgodnja dela so se takrat pri¬bli¬žala idealu bizantinskih in pravoslavnih ikon od njihove zmage nad ikonoklazmom do Malevičevega ikonoklazma nad njimi samimi. Usoda podob v krščanstvu namreč v praksi najbolj zgovorno ponazarja prav dialektični odnos med materijo in duhom. Na sam začetek desetih božjih zapovedi je v Eksodusu postavljeno: »Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!« (2Mz 20,4). Krščanstvo je sprva prevzelo judovsko prepoved v prepričanju, da podobe ljudi zapeljujejo v politeistično malikovalstvo, čaščenje vidnega in otipljivega predmeta, zaradi česar zavržejo svobodnega in nevidnega Boga s Sinaja, in bizantinski vladarji so preprečevali nastanek podob. Vendar so imele te tudi svoje zagovornike, ki so našli za njihovo obrambo najvišjo prispodobo: nebo se je spustilo na zemljo s tem, da se je božja beseda upodobila. Privzela je človeško obličje, v katerem se lahko združijo vsi verujoči, da bodo odkrili nevidnega Boga. Sin namreč, kot pravi Vasilij Veliki, od vekomaj izvira oziroma izhaja iz Očeta, je njegova podoba, nenehni odsvit biti. Kakor je beseda podoba misli srca, tako je Sin (Logos) podoba Očeta. Toda likovna podoba, celo Kristusova, je bila slejkoprej narejena iz konkretne snovi, ta pa je bila za tedaj najvplivnejše mislece, neoplatoniste, najbolj oddaljena od Boga, njegove navzočnosti v njej sploh ni bilo. Vendar je vera za širitev svojega materialnega in duhovnega vpliva podobe nujno potrebovala. Ugledni teolog vzhodne cerkve Janez Damaščan je v 8. stoletju napisal tri razprave v njihov zagovor. Zanj materialne podobe niso nujne samo zato, ker je z njimi mogoče vzpostaviti analogijo med (nematerialnim, zato človeškemu očesu nevidnim) upodobljencem in njegovo vidno upodobitvijo, ampak je s svetnikovo verodostojno podobo svéta podoba prevzela tudi določen del svetosti in božje milosti upodobljenca samega. Ker je tudi snovnost podobe ustvaril Bog in ker ji je s svetnikovo upodobitvijo vdahnjena božja milost, pri Kristusovi pa celo skrivnost utelešenja, jo je treba spoštovati. Človek torej v ikoni ne časti materije, ampak njenega stvarnika, ki se je zanj utelesil (naredil snovnega). Zato vsa ekonomija odrešenja prihaja iz materije, pa naj bo ta najbolj sveta, kot je Kristusovo telo samo, ali njegove podobe, v katerih je svetost svetega telesa navzoča (prebistvenjena) enako kot v evharistiji. [2] [2] Jean Damascène, Le visage de l’invisible (ur. Anne-Lise Darras-Worms, Marie-Hélène Congourdeau), Paris 1994.